Vladimir Truhlar v slovitem Leksikonu duhovnosti uči: »Na splošno pomeni beseda odrešenje dokončen izhod iz stanja, ki ga je človek občutil kot težo, tlačenje, zatiranje, ječo, a hkrati kot zlo, ki se je človeku zdelo, da se ga z lastnimi silami ne more otresti, - za zlo socialne narave, za boleče meje-ječe biološke in duhovne narave, za živ občutek, kot da človeška eksistenca nima smisla, za uklenjenost v krivdi pred Absolutnim, Bogom itd.« Kako torej človek čuti in pojmuje odrešenje, je odvisno od tega, kako čuti in pojmuje zlo, ki ga utesnjuje. Če nimaš živega občutka po­tlačenosti, če zla ne zaznavaš, tudi po odrešenju ne hrepeniš.

Razsežnost zaznavanega zla je povezana z razsežnostjo hrepenenja po odrešenju. Če je zlo, da kadim, bom rešen, ko se bom odvadil kajenja. Če pa je za­me prva teža in največje zlo to, da sem v srcu nestanoviten, sam izvor slabega in povrh še umrljiv, bom iskal celostno in dokončno odrešenje; iskal ga bom zunaj sebe, v Presežnem,...