Urejena in razumevajoča družina so bili. Bili so delavni in obrt jim je dobro šla. Nič jim ni manjkalo. Naenkrat pa trešči mednje: mama je bolna. Mama je hudo bolna. Mama ima raka! Bolezen je napredovala in vztrajno jemala mamine moči. Iz tistega časa se spominjam pogovora s hčerko: »Moram se z nekom pogovoriti. Tako hudo je pri nas, odkar je mama bolna. Niti pomisliti ne smem, da jo bomo izgubili. Povejte mi, pa saj mama ne more umreti. Ne more umreti njena dobrota, njen trud, njena skrb, njena ljubezen,« me je rotila. In začela sva pogovor. Zdelo se mi je, da je podoben pogovoru, ki ga opisuje Janez v svojem evangeliju, ko pride Jezus v Betanijo k svojim prijateljem Marti, Mariji in Lazarju. Slednji je umrl in sestri se pogovarjata z Jezusom. Sprašujeta ga, ali bo vstal od mrtvih in kaj pomeni večno življenje. Potrebujeta pa tudi nekoga, da izjočeta svojo bolečino in žalost.

Koliko naših sodobnikov danes išče pomoči, ko jih teži umiranje ali smrt njihovih najbližjih. In k...