Podobnih zgodb sem slišala že zelo veliko. Največkrat prihajajo iz domov za starejše, včasih pa tudi od drugod. Morda se v zadnjem času celo množijo in ji slišimo še pogosteje kot pred leti. Če se naš svet spreminja v tej smeri, se nam ne obeta nič dobrega.

Sestre in negovalke iz doma za starejše so mi pripovedovale o svojem delu, ki prav gotovo ni lahko. Pa kljub temu doživljajo tudi veliko lepega pri delu s starimi ljudmi. Posebno s tistimi, ki znajo kljub starosti in nebogljenosti s hvaležnostjo gledati na preteklo življenje. S takšnimi, ki znajo reči: »Hvaležen sem, da sem osemdeset, morda tudi petinosemdeset let ali pa tudi manj lahko živel samostojno.« Lepo se je družiti z njimi, čeprav je delo naporno. Ljudje, ki znajo tako sprejemati svojo starost, veliko dajo tudi vsem, ki so ob njih zaposleni. Huje je s tistimi, ki neprestano tožijo, ker se jim godi velika krivica, da so stari in brez moči.

Zelo naporni pa so pogosto tudi svojci, največkrat takšni, ki bo...