»Moderni človek se je oddaljil od večnosti,« je zapisal francoski krščanski socialist - oznaka je anahronistična, vem, a velikega kristjana tako najkrajše označim - Charles Péguy pred sto leti. To se pravi v času, ko so se krščanske množice v glavnem še držale verske prakse; ko je filozof Bergson onkraj tedanjega scientizma odpiral obzorje transcendence; ko je le evropska inteligenca željno sprejemala sporočilo velikih ruskih bogoiskateljev Dostojevskega, Tolstoja in Solovjova; in če se ozremo na domačo gredico, ko je bila umetnost naših modernistov - vseh po vrsti, Ketteja, Murna, Cankarja, Župančiča - nabita s slo po večnem. Spomnimo se Kettejevih sonetov, Župančičevega Prebujenja …

Kaj bi Péguy rekel danes o tistem oddaljevanju? Da se je človek oddaljil od večnosti za nadaljnjih sto let? Ali da je večnost sploh izginila z obzorja človeka atomske dobe? Vendar za vse monoteistične veroizpovedi - krščanstvo, judovstvo, islam - večnost obstaja. Obstaja z vso svojo dražljivo...