Že par let živi v tujini. Tja je šel na podiplomski študij. Ko ga je končal, se mu je ponudila služba in jo je sprejel.

Pravi, da ni tako slabo. Ima svojega peka, svojo prodajalno časopisov, svojega avtomehanika. Celo svojega župnika in cerkev in uro nedeljske maše. Ljudje prihajajo na obiske, ostajajo dalj časa, čudijo se velikemu mestu, v katerem živi, in se vračajo domov. Za seboj puščajo kanček domačnosti in kanček grenkobe. V tem vrstnem redu.

Pravi tudi, da bo ostal tam še nekaj časa. Da uživa v tovrstnem delu. Da mu tujina daje več možnosti za rast, razvoj, inovativnost. Da se mu dežela pod alpskim gorovjem dozdeva čedalje manjša. Skoraj pikasto majhna. In mu ni všeč ta značilna slovenska nevoščljivost, majhnost, radovednost in kar je še teh stvari. Da pa pogreša sprejetost, domačnost, preprostost. Ki je je tudi v domači deželi vedno manj, a vseeno.
Ko za praznike pride domov, se vedno pripelje v velikem novem avtomobilu in v srajci s kravato. Včasih p...