Pri vsaki maši duhovnik posveti kruh in vino z besedami: »To je moje telo« in »To je moja kri.« V trenutku je živi Jezus v njegovih rokah. Položi ga na oltar. Poklekne in ga skupaj z verniki počasti. Ponovi se božična skrivnost. Skupnost verujočih počasti Jezusa in izpove vero vanj. Nekaj trenutkov pozneje vsak zase, čisto osebno, pri svetem obhajilu doživi isto skrivnost. Duhovnik mu položi Jezusa v roke.

Tudi Marija ga je po skrivnostnem porodu vzela v svoje svete roke. S kakšno vero! S kolikšno ljubeznijo in predanostjo! Vsa se je zazrla vanj. Brez besed, samo z vero in ljubeznijo. Skoraj gotovo ga je poljubila, ne enkrat, ampak večkrat … Ti poljubi niso bili zgolj čustveni, ampak polni vere in ljubezni. Polni češčenja Boga v ubogem telescu Deteta Jezusa … Zavila ga je v plenice vere in ljubezni. Z vso nežnostjo, čeprav so bile potrebne plenice iz grobega platna. Položila ga je v jasli. Verjetno kakšno kamnito korito z nekaj slame, suhe trave … Ni imela drugega … Bolelo...