Živel je mož, ki ni mogel verovati, da je Božji Sin postal človek, eden izmed nas. Ni se hotel pretvarjati, zato ni šel z ženo in otroki k polnočnici. Kmalu zatem, ko je njegova družina odšla v cerkev, je začelo snežiti. Šel je k oknu in si mislil: »Če je že božič, naj bo bel.« Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal zamolkel ropot. Temu je sledil drugi in za drugim še vrsta podobnih. Slišalo se je, kot bi nekdo v okna metal snežene kepe. Odpravil se je ven, da bi videl, kaj se je zgodilo. Našel je jato ptic, ki so žalostno ležale na snegu. Ujela jih je snežna nevihta in ko so v obupu iskale zavetje, so zagledale svetlobo in se zaletele v okno.

»Ne morem pustiti, da bi te drobne ptice zmrznile,« si je mislil. »A kako naj jim pomagam?« Spomnil se je na skedenj. »Tu bodo našle toplo zavetje,« je pomislil. Ogrnil si je plašč in se odpravil do skednja. Tja je postavil svetilko, a se ptice niso približale. »Hrana jih bo privabila,« si je dejal. Iz kruhovih drobtinic je izoblikoval nek...