Sobotni večer. Najbolj leden v tej zimi in povrhu še pustni. Nekaj pred sedmo sem radovedna sedla v zadnjo klop frančiškanske cerkve pri Tromostovju. Bilo nas je malo, toda bolj ko se je bližala sedma ura, bolj so se polnile klopi. Spredaj so bili večinoma najstniki, zadaj smo obsedeli drugi »mladi«. Pred mašo presenečenje: animator je vzel v roke mikrofon in pozdravil: »Živjo, kako ste? Ste lepo preživeli počitnice?« Drugače. Nenavadno. Sproščeno. Čeprav so bili mladi malce zadržani, taka je pač slovenska duša, se je začelo res zanimivo nekaj pesmic za vajo in nato začetek maše.

Oglasili so se bobni, električne kitare, klaviature, osem deklet in fantov je poskrbelo za ubrano petje; s ploska njem je postalo še bolj živahno. Pridige ni smo poslušali izza ambona p. Peter je stopil med mlade in jih povabil k sodelovanju. Spoznali smo, kako se z grehi oddaljujemo od Boga, in kar je najbolj pomembno: vse je bilo zelo nazorno pokazan...