Zanimivo tole z materialnostmi. Člo-
vek se dela, kot da se ga čisto nič
ne tičejo, potem pa naenkrat ugo-
tovi, da ima doma tak in tak raču-
nalnik neke znamke, ščetko za zo-
be, ki se ne upogiba kar tako, hra-
no, ki je zdrava in ekološka, poste-
ljo prijazno hrbtenici.
Pa z vsem tem sploh ni nič narobe.
Bogu hvala, da stvari so in da dela-
jo tako, kot je treba. In da so lepe
in funkcionalne. Ampak. Mimogre-
de ti ukradejo bistvo. Za trenutek
pogledaš stran in ga ni več. Na nje-
govem mestu se že preriva tisoč ne-
pomembnih stvari.
Zadnjič mi je znanka pripovedovala
o svojih pripravah na maturantski
ples. Če sem prav razumela, je bilo
vse skupaj podobno teku na dolge
proge, in to čez ovire. Od dneva, ko
je izvedela, kdaj se bo stvar doga-
jala, je samo še drvela iz trgovine v
trgovino in izbirala obleke, priče-
sko, ličenje, solarij, spremljevalca –
pa zopet vse od začetka. Ob njej...