»Jezus se je vrnil od Jordana
poln Svetega Duha in Duh ga
je vodil štirideset dni po pu-
ščavi, hudič pa ga je skušal«
(Lk 4,1).
Puščava (gr. éremos) predstav-
ljala za Izraelce primarni kraj
izkustva izpostavljenosti člove-
škega življenja. V štiridesetlet-
nem potovanju skozi puščavo so
izkušali božjo moč in zvestobo
na eni strani, ter lastno krhkost
in grešnost na drugi (prim. 2 Mz
16–19). V tej razpetosti med Bo-
gom, ki obljublja deželo, a zahte-
va potovanje, in maliki, ki za
odpoved obljubi ponujajo lonce
mesa, je iz krdela nastajalo ljud-
stvo, ki ima svojo identiteto –, ki se zaveda svoje zgodovine, ki ima vero, ki preustvarja seda-njost. V trenutkih, ki so terjali premislek so zato preroki vabili v puščavo, nazaj k začetkom: »V puščavi pripravite pot Gospo-du, zravnajte v pustinji cesto na-šemu Bogu!« (Iz 40,3); tam se po-sameznik in ljudstvo spet osvo-bodi, najde milost (Jer 31,2), ko mu lahko Bog zno...