"Molitev" zdaj pokojnega zgodovinarja Toneta Ferenca, ki je bila objavljena v tej kolumni v eni zadnjih številk Družine, je pretresla nekatere bralce. Po mojem jih je lahko pretreslo dvoje.

Prvič, pri človeku, režimskem kulturniku in po vsej verjetnosti članu ateistične Partije, religiozna kretnja, ki je v samem dejanju molitve.

Drugič, pri uradnem zgodovinarju komunistične revolucije širokosrčnost, s katero z enako domoljubno pieteto moli za vse tri akterje slovenske državljanske vojne: "rdeče" partizane, "bele" domobrance in "plave" četnike. S tem je Ferenc posredno priznal vsem ne samo neko skupno človeškost, ampak tudi neko idealiteto, onkraj skupne domovinske ljubezni: partizanom recimo težnjo po pravični družbeni ureditvi po sovjetskem sistemu, domobrancem po demokratični ureditvi po zahodnem sistemu, četnikom pa težnjo po zvestobi tedaj edini legalni jugoslovanski vladi.

Takšne širokosrčnosti ni doslej pokazal še nobeden od vidnih predstav...