Odkar so glavni predmet našega orkestriranega medijskega prostora izbrisani, gradnja džamije, zakon o istospolnih skupnostih in nasploh nestrpnost, smo Slovenke in Slovenci postali zreli za psihiatrični kavč, saj imamo diagnozo, da smo ksenofobi. Če ima morda kdo pomisleke in argumente, ki ne ustrezajo nekakšni postmodernistični ideologiji popolne razpuščenosti in vsakršne odsotnosti meril za kakršno koli presojo, se lahko takoj postavi v vrsto fobijašev, ki so postali nekakšni novi fašisti. Torej nosilci poosebljenega zla in hudodelstev vseh vrst. Nekakšna multikulturna in multireligijska histerija je postala merilo za razločevanje duhov med pravimi in nepravimi, med sodobnimi in nazadnjaškimi, med svetovljani glavnega mesta in ruralnimi zarukanci periferne, po gnoju zaudarjajoče raje. Vsaj tako nakazujejo tisti, ki se svoje tradicionalne katolikofobičnosti nič ne bojijo.

Kolikor drži, da je strah splošna slovenska bolezen, potem bi bilo prav, da bi jo odkrili že pred l...