»Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel« (Mt 1,20a).

Bog lahko spregovori samo človeku, ki umolkne, lahko se dotakne samo srca, ki se mu odpre. Človek je sam sebi najbolj nevaren. Spanje in sanje so zato prasimbol tega, kar mu je za rast najbolj potrebno: umiritev in izročitev. Takrat se odprejo nebesa - kot očaku Jakobu, ko mu je Bog v sanjah dal zreti njegovo prihodnost (1 Mz 28,10sl.), kot dečku Samuelu, ki je v spanju prepoznal Gospodov glas in se mu odzval (1 Sam 3,9sl.), kot pravičnemu Jožefu, ki mu je bilo v sanjah sporočeno, da se bo rodil Odrešenik sveta. Najbolj drzne prerokbe stare zaveze so se začele uresničevati: »Volk bo prebival z jagnjetom … Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo… dežela bo polna Gospodovega spoznanja« (Iz 11,6.8.9). Prasanje človeštva so postale resničnost: Bog se je dokončno naselil med človeškimi otroki, sprejel je njihovo podobo (Flp 2,7), naložil si je njihove bolezni in bolečine (Iz 54,4) in jih potolažil,...