Med mojimi soigralci pri nogometu iz mladostnih dni je bil tudi potomec nekega silno eminentnega slovenskega kulturnika; lepo vzgojen, kot je bil, tudi v najbolj razburljivih situacijah ni govoril »našeg bivšeg zajedničkog jezika«, se pravi uporabljal prostaških izrazov, v čemer bi nam, priznam, lahko bil nedosegljiv vzor. Spominjam pa se, da je nekoč rekel nekako takole: »Edine kletve, ki niso grde, so tiste, s katerimi preklinjaš Boga. Ker Boga ni, te besede sploh ničesar ne pomenijo.« Pustimo ob strani nedorečenost takrat še otroškega razmišljanja in pomislimo na to, da je blasfemija kar pogosto tema sodobnih umetniških del, ali bolje rečeno, del, ki jih njihovi avtorji in promotorji predstavljajo kot umetniška dela, se pravi kot najgloblji izraz človekove svobode in ustvarjalnosti. Zakaj naj bi človek sploh govoril o tem, česar ni? Kaj neki naj bi s tem dosegel? Ali avtorji takšnih del res mislijo, da njihovi izrazi ničesar ne pomenijo? (Isto velja tudi za tiste, ki pitajo javno...