Včasih mora človek daleč, da pride v svoje srce;
včasih pa gre daleč, da ne bi prišel v svoje srce.

Človek ostaja popotnik. Nenehno je v gibanju od ene do druge točke. Nenehno hoče naprej. Veliko je že prehodil, veliko videl in dosegel, a daljni kraji ga še vedno vabijo, znova in znova ga mikajo skrajna izkustva, ki jih omogočajo visoke gore in globoka morja. Menda celo prihaja čas izletov v vesolje. Ne, draž potovanja še dolgo ne bo popustila.

Ampak ob vsem tem se vzbuja sum, da marsikateri človek tistega najdragocenejšega in najpotrebnejšega potovanja še ni opravil. Obstaja sum, da marsikdo veliko potuje po svetu tudi zato, da bi se izognil najtežji poti - poti k sebi. Res je, da moramo včasih poromati daleč od doma, da pridemo v svoje srce; res pa je tudi, da radi odidemo v hrupni svet, da ne bi prišli v svoje srce. Kot da se hočemo izogniti prvim in temeljnim vprašanjem: Kdo sploh smo? Zakaj smo tu? Kaj bi radi? Nas ima kdo zares rad?

Draga sestra...