Moj božič
Objava:
18. 12. 2004 / 23:00
Deli:
Čas branja:
2 minuti
Nazadnje Posodobljeno:
15.07.2009 / 06:03
Moj božič
Ko stopim v cerkev, se solznih oči zahvaljujem Bogu in ga prosim: »Ko me boš odpoklical, Gospode, me sprejmi v svoje naročje, kjer se odpočije srečno, a utrujeno srce!«
Spet božič. Še eno leto mi je bilo podarjeno. Roka božajoče prime hlevček. Malo že trhlen, a v njem so vsi spomini naših božičev. Prinesla ga je najstarejša hčerka iz gozda pred 35 leti. To je bilo še takrat, ko smo jaslice postavili sredi sobe na nizko mizico, da so vsi otroci dosegli in videli vse kipce. Tam smo klečali vse večere ob rožnem vencu in strmeli v razsvetljeni hlevček. Pobožam ovčko, ki mi jo je prinesla druga hči, ko so doma sami vlivali kipce za jaslice. Položim mah. Prinesli so mi ga vnuki, ko so z veseljem šli v gozd ponj za svoje jaslice. Mah. Spominja me na mehko hojo, ko sem poleti stopala po njem. Najmlajša hčerka, ki ima odgovorno službo in časovno stisko, si vsako leto vzame teden dni, da me pelje na Gorenjsko. Tam me vodi po cvetočih travnikih in po hladnih gozdovih, kjer žuborijo studenčki. Pri negotovi hoji mi je vsak trenutek v oporo njena roka. Oči zrejo v vsemogočnost tega stvarstva, srce pa vriska od sreče in ustnice šepetajo zahvalo.
