Ob žaljivih napadih na krščanstvo in norčevanju iz katoliške dediščine - denimo v nedavni oddaji S. Hribarja na javni TV in še marsikod - s tesnobo občutimo duhovno nizkost in nekulturo naše sedanjosti. Da se razumemo: to, da omenjeni populist o krščanstvu govori tako, je neizogibno, in tudi pravico ima tako govoriti. Kar nas navdaja s tesnobo, je, da mu družbeno okolje daje možnost, da to govori na javni televiziji, ki naj bi spoštovala stališča vseh, ob uri največje gledanosti itn. Kar velik del tega družbenega okolja pa sestavljajo katoličani. Zdaj povejte: koliko protestov pa prejme TVS od katoličanov po takšni oddaji? Bojim se, da je odgovor žalosten. A spet, da se razumemo: res ne mislim samo na zunanji aktivizem. Mislim na širša, a za vse to odločilna vprašanja: koliko se okus in čut za dostojnost pri katoličanih - na splošno - razlikuje od onega pri neverujočih? Ali katoličani poslušajo drugačno glasbo, gledajo drugačne filme, berejo drugačne časopise, imajo drugačne potrošn...