Nekaj časa se je že zdelo, da je izid zadnjih volitev sprožil zelo korenite in globalne spremembe v slovenski politični kulturi: tembolj zato, ker so znamenja strpnejšega, odprtejšega in navsezadnje bolj argumentiranega razmišljanja začeli dajati sami politiki. Koalicija Slovenija je s svojo držo bolj ali manj dokazala resnost predvolilnih obljub, nekateri glasovi v ZLSD pa so nakazali, da so tudi tam že pognali zametki neideološkega razumevanja politike; potemtakem je mogoče upati, da bodo vsebinsko delovanje, skrb za skupno dobro in sprava nekoč »postali meso«. A seveda bi bilo prelepo, da bi se vse to lahko zgodilo kar čez noč, in le malokdo je bil tako naiven, da je v to zares verjel: vse pač rabi svoj čas. A vendar: institucionalizirana politika je dala neko znamenje, v katerem lahko vidimo, recimo tako, krhek razlog za upanje.

Kaj pa »družba«? Kaj pa tisti, ki sami sebe imenujejo glas civilne družbe in se imajo za nenapisano moralno avtoriteto demokratične kulture (i...