Peter Tomažič, Slovenska karitas

Pred petimi leti je pri nas doma zazvonil telefon. »Imre te kliče,« je rekla žena Karmen in mi podala slušalko. »Živjo! Veš, Peter, mi bi te potrebovali. Ali bi prišel delat k nam?« so bile besede tedanjega generalnega tajnika Slovenske karitas. »Ta teden ne bom mogel nakladati kontejnerja, ker me je napadla viroza.« Mislil sem namreč, da se zopet pripravlja pošiljka za Albanijo. »Ne mislim tega,« je odgovoril Imre. »Če bi prišel k nam v službo, te sprašujem.« Požrl sem slino, zajel sapo in počasi odgovoril: »Bom premislil, daj mi nekaj časa. Kdaj bi me pa rabili? « Odgovor je bil kar preveč kratek: »Čimprej.« Res sem si vzel nekaj časa in razmišljal cele tri tedne. Končno sem se odločil, pustil službo, ki sem jo imel rad, in tvegal pustolovščino v Karitas. To ni fraza, kajti kmalu sem spoznal, da je delo v Karitas res velik izziv. Še danes se velikokrat pošalim, da se mi zdi, kot da bi bil v...