Ko se odpravljamo na obisk, si pogosto belimo glavo, kaj podariti. Nekaterim je to celo tako velika muka, da raje ne hodijo na obiske. Preveč naporno se jim zdi, tudi zaradi daril, ki naj bi jih prinesli.

Morda je bilo v preteklosti glede tega laže. Ljudje so živeli zelo skromno; veliko starejših sem že slišala pripovedovati, kako neznansko so bili kot otroci veseli, če so dobili žemljico. Kdo se danes še razveseli žemljice? V šolah in v vrtcih, pa verjetno tudi stanovanjskih soseskah vedno znova poročajo o tem, koliko kruha konča v koših za odpadke in v smetnjakih.

Sama imam čisto drugačen odnos do kruha. Nikoli v življenju nisem stradala, nikoli pa tudi nisem metala proč nobene hrane, še zlasti ne kruha. Tako sem se naučila že doma. Kruh pa se mi zdi nekaj prav posebnega, posebno še, če je pečen doma. Neznansko več mi pomeni kot potica ali torta.

Nikoli ne bom pozabila prijateljice, ki je po velikonočnih praznikih prišla na obisk in prinesla hlebec kruha...