Čisto vsakdanje stvari

Verjetno se je že marsikomu zgodilo podobno kot moji znanki. Povabila je goste in jim postregla narezek. Čudno se ji je zdelo, ker niso segli po hrani. Potem je za kratek čas zapustila prostor, in ko se je vrnila, so jedli z rokami. Ob tem je pripomnila, da človeku včasih res bolj tekne, če jé z rokami. Še enkrat je na kratko morala ven in spet so jedli z rokami. Ko so gostje odšli, je začela pospravljati mizo in na svoje presenečenje ugotovila, da sploh ni dala pribora. Bilo ji je zelo nerodno. Sama ni vedela, kaj naj naredi. Telefonirala jim je in se opravičila.

Ob tem mi prihaja na misel, da se tudi ob tej tako rekoč vsakdanji zgodbi potrjuje stari pregovor: Vsak je svoje sreče kovač. Kolikokrat se zgodi kaj podobnega in potem imamo toliko povedati, kako je ta in ta človek kaj pozabil, kako česa ni bilo pa še in še. Vsakemu izmed nas se dogaja kaj takšnega.

Nič ne bi bilo narobe, če bi gostje preprosto rekli: »Ali lahko dobimo še...