Ko so sošolke in sošolci med daljšim odmorom odšli v bližnji bar, se je Neda odpravila na sprehod proti središču mesta. Natančno je že vedela, koliko prehodi v petindvajsetih minutah. Imela je par različnih poti, tako da je na vsakih nekaj dni ubrala drugo smer. Medtem ko so njeni vrstniki sedeli ob mizah na sončni strani ulice, srebali kavo ali kokakolo in se okrepčali s toplim hamburgerjem ali burekom, je v dlani stiskala kos posušenega kruha in jabolko. Včasih še tega ne. V razredu so se navadili, da gre med odmorom po svoje, nekako so sprejeli njeno posebnost. Nikoli pa je niso resnično sprejeli medse. Tisti odmori so pletli dragocene medsebojne vezi, iz katerih je bila izločena. Ker ni imela denarja za pijačo in malico.

»Ste prepričani, da ne potrebujete zdravnika?« je vztrajala soseda, ko je starejši Mari prinesla iz trgovine kruh in mleko. Gospa je bila videti slabotna. Z velikim naporom je drsala iz sobe v kuhinjo. »Ne, ne. Saj bo bolje,« je zamrmrala in z drobno, g...