Ko se človek stara, se ozira nazaj in vidi marsikaj precej drugače, kot je videl v trenutku, ko se je dogajalo. Verjetno se nam dogajajo podobne stvari, zato je tako blagodejno, ko slišimo druge in ugotovimo, da pri njih ni čisto nič drugače.

Zelo zanimiv mi je bil pogovor s prijateljico, ki je malo mlajša od mene, stara torej blizu šestdeset let. Dolgo se nisva srečali, zato je bilo zadnje srečanje toliko prisrčnejše in sva obujali daljne spomine.

Prijateljica ima odrasli hčeri in vnukinji, obe že šolarki.

Prijateljica je kot otrok živela na deželi in je pripovedovala, kako je takrat doživljala mamo. Bili so hudi časi, marsičesa si danes sploh ne moremo več predstavljati. Pri mami jo je marsikaj motilo in si je mislila: »Takšna že ne bom. Jaz bom delala čisto drugače.«

Pri šestdesetih pa ugotavlja, da je vedno bolj podobna svoji mami. V vsem, tudi v podrobnostih. Enak vzorec vedenja do svojih hčera ima, kot ga je imela mama. Sama je nad sabo pr...