Ob vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo je bilo velikokrat slišati misel Dušana Pirjevca, da ni tako pomembno, kaj bodo drugi počeli z nami, ampak kaj bomo Slovenci storili sami s seboj. Čeprav je to precej splošna misel, gre očitno za zelo aktualno opozorilo. Najvažneje je, hoče povedati Pirjevčeva sentenca, kakšen odnos imamo do samih sebe. To lahko z dobrimi razlogi zaobrnemo tudi na položaj, vlogo in usodo slovenskih kristjanov. Glede na realno stanje pa bi morali tu misel še zaostriti: najvažneje je, da sploh imamo odnos do sebe, da sploh razmišljamo in se trudimo zavedati, kdo, kaj, kje in čemu smo na svetu. Še posebej važno se to zdi v trenutkih, ko se s političnimi premiki vsaj nakazuje priložnost za bolj sproščeno življenje v Sloveniji, ki se bo morda končno otresla uroka trdožive, časom prilagojene komunistične mentalitete. S priložnostjo pa prihaja tudi odgovornost: spremenjene razmere pomenijo spremembo v znamenjih časa: tega se je treba ovedeti in dati primeren odgovor,...