Pred kratkim mi je umrla žena, in to nenadoma, brez slovesa. Ostal sem sam z dvema otrokoma, ki jo zelo pogrešata. Dom sem sicer za silo uredil, otroka redno hodita v šolo, tudi gospodinjstvo sem kar dobro prevzel, zlasti s pomočjo mame in tašče, vendar pa ženo tako zelo pogrešam, da tu in tam obupujem.

Odhod vaše žene je še bolj trpek in tragičen, ker se od nje niste mogli niti posloviti. Ta bolečina je prevzela sleherno vlakno vašega bivanja. Ko ste izvedeli, da je žena mrtva, potem ko sta se zjutraj še prijetno pogovarjala, načrtovala dan ter konec tedna in se na hitro pomudila ob dnevnih obveznostih otrok, ter odhitela na delo, niste niti slutili, da je to vajino zadnje srečanje. Zato vam je tudi novica, da je ni več, tako težko legla na dušo. Sprva sploh niste verjeli besedam, ki ste jih pretreseni poslušali prek telefonske slušalke. Skušali ste se »strezniti« in v miru razmisliti, kaj naj bi vse to pomenilo. Glas na drugi strani žice je bil neizprosen: ne gre za p...