Mineva že drugo leto, odkar se je za vedno poslovil moj mož in oče najinih otrok, jaz pa kar »ždim v preteklosti«. Najina spalnica je polna njegovih slik, tudi vse njegove obleke so na starem mestu in tudi najbolj nepomembne stvari hranim. Otroci so slabe volje in mi očitajo, da je že čas, da grem dalje.

V vašem srcu je še vedno tako temno, brezupno in žalostno, da se vam zdi, da je popolnoma nemogoče iti naprej in najti vsaj eno svetlo misel, za katero bi bilo vredno živeti. Čutite, da ste čisto na koncu z močmi in da tako ne zmorete več. Mož vam je bil ne samo življenjski sopotnik, ampak predvsem prijatelj, na katerega ste se zanesli.

Vsi vam pripovedujejo, da čas zdravi oziroma celi rane in da si morate samo vzeti čas in bo še vse drugače. Vendar resnici na ljubo povedano, čas ne zdravi ničesar, samo tisto, kar v tem času naredite, samo tisto zares zdravi. To pomeni: če le čakate, da se bo nekaj čudežnega zgodilo, še ni rečeno, da se bo vse uredilo samo po...