Moja sestra je po osmih letih redovništva izstopila. Imela je večne zaobljube in že kar pomembne naloge v redu. Zaljubila se je, zanosila in zdaj živita skupaj na koruzi. Še vedno hodi k maši, vem, da skupaj molita, skratka ni izgubila vere. Na prvi pogled je zanjo vse lepo in prav. Problemi so predvsem pri nas doma. Zaznamovani smo. Oče, mama, brat in sestri se ne upamo več v domačo cerkev. Tudi če to ni res, imamo občutek, da nas vsi čudno gledajo, da za nami kažejo s prstom. Ona tega ne občuti, nam pa je njeno dejanje spremenilo življenje, ga obrnilo na glavo. Karkoli se pogovarjamo doma, vedno besede prej ali slej nanesejo nanjo, na njeno odločitev, sramoto, ki nam jo je naredila. Kako naj pridemo iz tega začaranega kroga? Kako naj ji pustimo svobodo in zaživimo svoje življenje?
Jana


Da, strinjam se. Problemi so predvsem pri vas doma. V vaših občutkih krivde in zaznamovanosti. Niti ne v okolici, ki naj bi kazala s pr...