Majk je bil moj naključni mimoidoči znanec brez imena. Le-tega sem izvedela šele par mesecev po njegovi smrti. Prej ga nisem spraševala. O njem sem vedela samo to, kar mi je povedal sam.

Bil je pač eden izmed klošarjev. Eden tistih, ki prosijo za denar. Že na zunaj mu je bilo videti, da je v tistih šestdesetih letih bržkone prehodil marsikatero pot. Še zdaj je bil kot hipi - dolgolas, malce postaran, ampak ta pravi.

Najbrž je bil alkoholik. Večino denarja, ki ga je dobil, je porabil za cigarete in vino. Uničeval se je namreč namenoma. Zakaj, ni povedal nikomur.

Kadar sva govorila, so bili to pogovori o čisto vsakdanjih stvareh. Redkokdaj tudi o tistih globljih, bolečih. Takrat je s pogledom odcepetal nekam stran in vedela sem, da je bolje, da nekaj časa molčim. Potem je zopet pomežiknil in mi rekel, da sem njegova socialna delavka.

Večkrat je za dolgo časa izginil iz Ljubljane. Pred trgovino je za nekaj tednov ostal prazen prostor in ga čakal. Pot...