Ko je nekoč v družbi padla beseda o možnosti posmrtnega življenja, je nekdo rekel: »Meni je vseeno, tudi če nad mano zraste glava ohrovta.«

Beseda je bila nastopaška, da bolj ne bi mogla biti. Človeku je prirojena težnja ne samo po življenju, ampak tudi po večnem življenju.

Vsakič, kadar gremo k zdravniku, stopimo v lekarno ali vzamemo tableto, s tem dokažemo, da nam je do večnega življenja. Zakaj večnega? Ker bi v primeru, da bi nam bilo zemsko življenje vrnjeno, še naprej po potrebi hodili k zdravniku in v lekarno in po tablete.

Nesmrtnost duše je bila ena od velikih tem antične filozofije, kraljevska tema velikega Platona. Za novodobno filozofijo, ki je večnost zavrgla, nesmrtnosti ni. To je njena beda. A kako je ta zatajitev nenaravna, lahko vidimo iz tega, da se je iz samega osrčja nihilizma, iz srca njegovega preroka Friedricha Nietzscheja, izvil vzklik: »Večnosti, globoke večnosti!«
A pustimo filozofijo. Nesmrtnost obstaja obzorje vseh treh ve...