Čisto vsakdanje stvari

Spominjam se kolegice, zdravnice, ki je takole razmišljala: »Mladi zdravniki prvih pet let po končanem študiju še zaznajo drobne in manj drobne stvari, ki so moteče v odnosu zdravnik - bolnik, potem pa počasi to sposobnost izgubijo in postanejo del ‘mašinerije’, ki teče od nekdaj enako naprej, brez sprememb.« To velja seveda tudi za vse druge zdravstvene poklice, pa verjetno ne samo zanje.

Zato mi je bilo zelo prijetno poslušati delovno terapevtko, ki že skoraj deset let dela v domu za stare, ko se je spominjala, kako je kot študentka delala prakso v domu. Poslali so jo v sobo k umirajoči ženski. Ni bila več pri zavesti. Študentka v prvem trenutku ni vedela, kaj naj bi sploh počela. Nič pametnega ji ni prišlo na misel. Sedla je poleg nje in jo držala za roko. Ozrla se je po sobi in na steni zagledala fotografijo umirajoče, ko je bila še mlajša. Biti je morala zares lepa ženska in študentka je z občudovanjem tiho spregovorila: »Kako ste bili...