Modrine

Po makadamski zaprašeni cesti sva se prebijala dvajset, trideset kilometrov na uro. Rebrasta površina je tresla vozilo in preprečevala, da bi vozila hitreje. Marsikje so bile na vozišču tudi večje luknje, ki jih je bilo pametno obiti. Da, po odmaknjenih namibijskih poteh je najbolje potovati z džipom. Midva sva zaradi visokih cen najela navaden, »nizek« avto, ki ga je bilo treba toliko bolj čuvati na razbrazdanih površinah.

V daljavi ob cesti sva zagledala dva otroka. Že tretjič v zadnjih tridesetih kilometrih. Ko sva se peljala mimo, sta se ob avtu zapodila v dir, molela odprte dlani in s pričakujočim pogledom kričala: »Sweets, sweets, sweets …« Nekaj koruzne moke, kruha in bonbone sva dala družini, ki sva jo obiskala v majhni vasi. Ničesar več nisva imela. Bosonoga otroka v zbledelih majicah sta vztrajala. Stisnilo me je in nisem vedela, kam naj gledam - naprej, kot da ju ni ob avtu, naj jima maham skozi okno … Po nekaj deset metrih sta obupala in se vrn...