Precej časa sem si razbijala glavo (in si jo še), da bi razumela, kaj je ponižnost. Zame je ponižnost pomenilo biti ponižan, znižan, majhen, neugleden, nespoštovan … Nič od tega si nisem želela biti. Tako da si ponižnosti nisem preveč želela. Potem sem odkrila v francoski besedi za ponižnost (humilité), ki ima v korenu besede humus, zemljo, še en pomen - prizemljenost, ozemljenost, realnost. Od takrat naprej mi je ta beseda všeč, postala mi je pravi izziv.

Še posebej, ker vem, kako zelo zame držijo besede: kdor se povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje bo povišan. Najhujša ponižanja sem v življenju doživela prek lastnega telesa. Od malih nog naprej sem imela težave z mejami, tako da sem bila - in včasih še vedno sem - nagnjena k pretiravanju. Zahteve oz. naravne potrebe telesa so se mi zdele pravo tiranstvo, zato se mi je pogosto zdelo odveč spati, jesti, si vzeti čas za počitek. Popolnoma ambiciozna sem bila podobna splašenemu konju, ki ga ne more nihče uj...