Človek, ki je veljal za svetega moža, je sanjal, da se mu bo Bog prikazal na gori. Ko se je zbudil, je sklenil, da se bo povzpel nanjo. Spraševal pa se je, kaj bi nesel v dar Bogu. Odločil se je za najlepšo in najdragocenejšo vazo, v katero bo položil svoje molitve, spokorna in dobra dela. Odslej je za vsako dobro delo in molitev položil v vazo kamenček. Posoda je bila kmalu polna in sveti mož se je odpravil na goro, da se bo postavil pred Gospodom, a na veliko začudenje na vrhu ni srečal Boga. Začel je jokati in takrat je zaslišal glas, ki mu je dejal, da ga ne more videti, ker se mož skriva za nečem. Bog mu je razložil, da se ne moreta videti, ker je med njima vaza, zato naj jo odvrže. Tega pa mož ni zmogel, preveč je bil ponosen in navezan nanjo. Bog pa mu je še enkrat naročil: »Odvrzi vazo. Tebe želim objeti. Jaz ljubim TEBE!« (Po zgodbi Parkaš je hotel videti Boga, v: Zgodbe in prilike 37-49.)

Pobožnemu možu je vaza, sicer polna dobrih del, zakrivala Bog...