Sedel sem na tla za hišo in v daljavi gledal otroke, ki so nosili vodo. Deklice so jo nosile v plastičnih posodah na glavi, majhni dečki pa so jih vlekli za sabo z rokami. Otroci, vajeni dela, se po poti pogovarjajo, smejejo ali pa pojejo. Vsak dan prehodijo nekaj kilometrov daleč od doma do presušene rečne struge, kjer zajemajo blatno mlakužasto vodo. Vsakič sproti me ti prizori ganejo. Kako drugačno je njihovo otroštvo od mojega.
Poleg mene je sedel moj učitelj jezika tonge, gospod Moya. Blizu sedemdeset let ima, kar je prava redkost, ki zbuja spoštovanje med Zambijci. Zasluži častitljivi naziv »mudala«, starešina. Iz spoštovanja ne vstanem, ampak sedem stopnico niže.
»Bi kozarec vode?« vprašam. »Hvala, z veseljem,« odgovori gospod Moya. »Danes je res vroče!« Napolnil sem kozarec in mu ga ponudil. V trenutku je bil prazen. »Bi še?« »Z veseljem.«
Odprl sem zvezek, v katerem sem imel zapisane besede zadnje lekcije.
»Menda,« je rekel gospod Moya. »Voda. Res je dobra...