Že človek potrebuje nemalo časa, da spremeni svoje mišljenje, neprimerno bolj počasi pa se spreminja družbena zavest. Ta toliko bolj, ker jo je načrtno ustvarjalo »partijsko inženirstvo za duše« in pri tem uporabljalo vsa sredstva od šole do medijev, od represivnega aparata do organizacije dela, zaposlovanja in plač … Tudi če je človek kritičen do tako ustvarjene družbene zavesti, se z njo okuži, povedano z medicinsko ali računalniško prispodobo. Iz te okuženosti sta le dva izhoda. Ali se človeku uspe izključiti iz totalitarnega materialnega in duhovnega družbenega omrežja tako, da odide na tuje ali pa, da se družba odloči razgraditi totalitarizem in zavest, ki jo je ustvaril. Če je odhod stvar kakšne ure, kolikor pač traja beg čez mejo, je razgradnja materialne in duhovne infrastrukture totalitarizma dolgoročno in naporno delo, kot kaže naša zgodovina.

V totalitarno zgradbo je prvi in usodni klin zabil nadškof Vovk, pravi dr. Bučar. »Če danes z več kot polstoletne razdalje...