Franc Hrastnik, kmet

V mojem življenju se je moralo izkazati toliko očitne božje dobrote, da sem se vprašal, ali sem za vse to Bogu prav hvaležen. Naj opišem nekaj spominov iz svojih mladih, predvsem vojnih let.

Po srečni mladosti v vernem okolju sem bil v prvem »odraslem« letu mobiliziran v nemško vojsko. Vpoklicali so me 8. septembra 1942 v celjsko mestno vojašnico. Mama mi je priporočila, naj grem s prvim vlakom ob pol petih in izstopim v Petrovčah. »Sveta maša bo tam ob šestih in prosi Marijo Vnebovzeto za varstvo,« mi je dejala. Tako sem storil. Nastala pa je velika težava, ker je drugi vlak za Celje pripeljal v Petrovče šele ob desetih. Po glavi so mi rojile mračne misli in bojazen, kaj se mi more hudega zgoditi za prekršek - triurno zamudo, kajti na pozivu je bilo z debelimi številkami napisano »8.00«. V strahu sem se približal vhodu v kasarno. Sredi dvorišča je stal osivel stotnik. Ko me je zagledal, je d...