Ena izmed življenjskih umetnosti je nedvomno ta, da se znamo čuditi in biti hvaležni ob velikih in lepih stvareh v življenju - denimo ljubezni sozakonca, prijateljstvu, zdravju otrok, gmotni preskrbljenosti ... Da nam vsi ti darovi ne postanejo običajni in samoumevni. Takšno »življenjsko umetnost« lahko prenesemo tudi na področje vere: ta vsebuje neverjetne zaklade, iz katerih lahko črpamo veliko duhovno moč in bogastvo, ali pa ob njih ostajamo ravnodušni, prazni. Lačni ob mizi, polni dobrot. To velja tudi za središče, za »vrhunec in vir« naše vere, za evharistijo.

Dogaja se, da se ljudje, ki pridejo k maši, kot piše francoski pisatelj Julien Green, ki je pot k veri našel prav prek Jezusove evharistične navzočnosti, »pogovarjajo in smejijo; mislijo, da niso videli nič posebnega … Vračajo se z Golgote in govorijo o temperaturi zraka. Ko bi jim rekli, da sta se Janez in Marija, ko sta se vračala s Kalvarije, pogovarjala o lahkotnih stvareh, bi rekli, da to ni mogoče. In venda...