Lojze Grahor prof. matematike

Ob sprehodu skozi mojo šolo se spomnim najprej očeta in mame, ki sta se veselila ob mojih še tako majhnih uspehih in neutrudno odgovarjala na neprestane »zakaj«. Prva štiri leta osnovne šole sem preživel v Kettejevi rojstni hiši. Ko sem bil v četrtem razredu, smo otroci pomagali urediti pesnikovo spominsko sobo. Kakšno popotnico smo s tem dobili, se zavedam šele danes. Nato so sledila štiri leta vožnje z avtobusom na matično šolo in med čakanjem avtobusa smo »zbijali kozo«. (Ne podcenjujmo pomena igre pri učenju!) Lepi so spomini na gimnazijo, zlasti zaradi dobrih profesorjev in ustvarjalnega ozračja. Že na začetku prvega letnika mi je na paši krava potacala učbenik angleškega jezika, ki sem ga pustil na tleh, ko sem stekel za drugo porednico. Komaj sem ga rešil, da ga ni pojedla. (Za znanje se je potrebno zelo potruditi!) V tistih letih se je izoblikovala moja sedanja poklicna pot. Spomnim se na...