Drugim je še huje

Bilo je pred mnogimi leti, ko sem še delala v bolnišnici. V dvoposteljni sobi sta ležali bolníci. Obe sta bili hudo bolni. Prva stara čez osemdeset let, druga mlada, malo čez trideset. Prva je imela odrasle otroke in že velike vnuke, drugo je vznemirjalo, kaj bo z njeno petletno punčko, ko nje ne bo več. Prva je bila nemirna, nezadovoljna in glasna, druga tiha s svojo veliko stisko. Starejši gospe smo skušali povedati, da njeno stisko sicer razumemo, da pa z njo ni edina. »Poglejte, kako težko je šele vaši sosedi. Njeno stanje je še slabše, pa še majhno punčko ima.« Pa tega seveda sploh ni slišala. Po svoje je imela prav, saj je vsak človek sam s svojo stisko, ki jo je težko meriti ob drugih in je težko reči, kdo je v večji kdo v manjši stiski.

Pa vendar ni vedno tako. So tudi ljudje, ki se ob tuji stiski zamislijo in ugotovijo, da njihova stiska ni najhujša, da je drugim še huje. Kdor to zna, mu je v marsičem laže. Sebe ne vidi kot središče s...