V neki vasi je izbruhnil požar. Bogat in reven človek, do tistega dne odlična soseda, sta izgubila vse svoje imetje. Ubogi človek je ostal miren, bogatega pa se je lotil obup.

»Mojzes,« je naposled dejal bogati, »kako je mogoče, da si tako miren, ko pa je vse, kar sva imela, zgorelo v požaru?« »Meni je ostal moj Bog,« je odgovoril siromak, »tvoj pa je zgorel v hiši.« (Drobne zgodbe z biserom, 126).

Bogati, mo(go)čni in prebrisani lahko zaupajo samo v svojo moč, svoje sposobnosti, svoje veliko imetje, a se v trenutkih negotovosti ali stiske nimajo na kaj opreti. V primeru življenjskega poraza so sami. Pravični pa ima Boga kot svoje edino upanje in zares lahko ponovi s psalmistom: »Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje« (Ps 18, 3).

Podobno nam govorijo besede prvega berila: »Če se kdo napihuje, njegova duša ne bo trdna sama v sebi, pra...