Želela sem mu smrt

Saj me je kar sram pisati to pismo. Po letošnjem dopustu na morju, potem ko sem upala, da se je med nama z možem nekaj bistveno spremenilo, me je presenetil: dokončno se je odločil, da odhaja, in to za vedno. Mene je to tako razbesnelo, da sem mu zares zaželela smrt. Priznam, rajši bi ga videla mrtvega, kot da mi je to naredil.

To kruto presenečenje še vedno odmeva v vas, vaša notranjost je vsa razbolela, ne morete verjeti, da je sploh mogoče.

V teh trenutkih groze se je pojavila najbolj pošastna misel, namreč, da bi bilo bolje, če bi umrl. Potem bi ostal vsaj čist spomin nanj, ki ste ga ljubili, mu posvetili svoje najlepše misli, čutenja, se mu posvečali, z njim trpeli, načrtovali, sodelovali. Tako zelo ste mu zaupali! Ko ste slišali, da so tu in tam njegove poti zaznamovane z nekim »čudnim občutjem«, tega sploh niste hoteli verjeti. Niste hoteli verjeti, da vam je nezvest, da »je poleg vas še neka druga oseba«, ker vas je ž...