Tako so se spraševali svojci enaindevetdesetletnega moškega, ki so ga v ponedeljek pripeljali iz bolnišnice domov in je v torek zjutraj umrl. Doma, kot si je vedno želel. To je po­­vedal tudi zdravniku v bolnišnici in ta ga je poslušal. »Če bi ga ob­držali v bolnišnici, bi gotovo lahko še kaj naredili zanj; morda bi mu še malo podaljšali življenje, vsaj za nekaj dni,« je razmišljala ena od hčerk. Nikogar ni kaj dosti zanimalo, kaj je želel oče sam.
Snaha pa je tasta povsem razumela. Spomnila se je, kako je umiral njen oče pred sedmimi leti. Tudi on je ležal v bolnišnici in je bil že zelo slab. Prosila je zdravnika in sestro, da bi ostala ob njem tudi še potem, ko je minil čas za obiske. Najprej sta malo godrnjala in je imela občutek, da niso preveč navdušeni nad tem. Potem so privolili in je ostala pozno v noč. Tako je bila zraven, ko je oče izdihnil. Držala ga je za roko, vse je bilo mirno in v tistem trenutku se je počutila na prav poseben način povezano z očetom. Nekaj ur ni...