»Naj se že rodi Beethoven, ki bo prelil v glasbo trenutek, ko oče sprejme in objame izgubljenega sina!« je večkrat dejal pokojni profesor in prevajalec Svetega pisma Otmar Črnilogar. Rad bi videl, da bi genialni skladatelj z glasbo prikazal pretresljivost očetovega sprejemanja izgubljenega sina. Tudi sam bi rad dočakal tega Beethovna, kajti v evangeljskem be­sedilu, ki to opisuje, ima vsaka beseda globok pomen.
Božja ljubezen in skrb za človeka se kaže že v dveh prilikah, ki sta pred ono o izgubljenem sinu. Kako je vsak človek Bogu dragocen in kako vsakega išče, govorita priliki o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi (Lk 15, 1-10).
Vrhunec te skrbi pa se pokaže v priliki o izgubljenem sinu, zlasti v opisu sinove vrnitve domov: Ko je bil sin še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15, 20). V enem samem stavku odseva absolutnost božje ljubezni. Besede ko je bil sin še daleč povedo, da se ljudje z greho...