Nedavno je bil sprejet Zakon o javni rabi slovenskega jezika. Namen tega zakona je varovati nekaj, česar kulturna občutljivost konkretnih ljudi ne ščiti dovolj. Značilen ugovor ob tem je, da tako pomembne stvari ni mogoče varovati z zakoni. To je lepodušen odgovor ljudi, ki si predstavljajo, da je pomembne dobrine moč ubraniti z izparinami lepih želja, brez prisile in obveze. V resnici dobri zakoni izražajo in varujejo najpomembnejše vrednote celotne družbe, od človekovega življenja naprej. Toda ta zakon ni dober, ker slovenščine v javni rabi ne uveljavlja in ne varuje tako, kakor ji gre. Najprej omenimo, da je Državni zbor vlekel njegovo sprejemanje sramotnih osem let. V tem času so iz besedila postopoma črtali ali v njem razvodeneli njegove najbolj pomembne pojme in izvršilne kompetence. Zato je avtor zakonskega predloga Janez Dular upravičeno zapisal, da sedanje besedilo bolj spominja na govoričenje deklaracij kakor na učinkovitost zakona.
Zakon, ki naj bi presegel zmedo pod...