»Lurd ne zastara,«­ je zapisal Giulio Andreotti v svo­jem kratkem uvodu v ponatis »Malega Bernardkinega življenja« Re­néja Laurentina (znanega specialista za Marijina prikazovanja, ki je branil Med­žu­­gorje proti mostarskemu ško­fu). Čeprav o Lurdu že nekaj vem,­ sem knjižico prebral v eni sapi. Morda ker me je pritegnil Laurentin s svojim dobrim pisanjem. A morda še bolj zato, ker utegnem izvedeti o stvari kaj novega.
Res mi je bilo novo na primer, da Bernardka v jutru tistega znamenitega 11. februarja 1858 ni šla nabirat dračja in kosti k reki Gave za domačo kurjavo, kakor sem mislil, ampak da bi nabrano prodala naprej cunjarici za šest soldov kruha, če bi bila bera dobra: takšna črna beda je bila v nekdanjem vla­žnem zaporu, kjer je dru­ži­nica brezposelnega mlinarja Soubirousa stanovala. To, da je Bernardka, ko je tekla od votline, vso pot ponavljala Marijine besede »Que soy era Immaculada Conception - Sem Brezma­dež­no spočetje«, ki jih ni nič razumela, to sem vedel. Ne pa...