mag. Gregor Pavlič, prof. matematike

Če seštejem vsa leta, kar hodim v šole, pridem do številke 87. »Kakšna matematika pa je to,« boste rekli, če sem letos srečal abrahama? Ja, 18 let gre k verouku, 12 let je učenja klavirja, 10 let kitare, 20 let sem gulil klopi javne šole od osnovne do magisterija in končno, 27 let že gledam dijake izza katedra (11 od teh na Škofijski klasični gimnaziji). Po vseh teh letih ni težko reči, kaj mi pomeni šola. Pomeni mi več kot le kruh (če izbiram med polčrnim in polbelim, kot optimist izberem slednjega), socialno in zdravstveno varstvo ali nabiranje let za pokojnino. Šola je prostor mojega poklica (moje poklicanosti), predstavljam si jo kot število trsov, ki mi jih je Gospod odkazal v svojem vinogradu.
Učiteljski poklic je v meni prebudil moj dobri že pokojni profesor matematike in razrednik Aleksander Cokan, da bom študiral matematiko, sem pa vedel že prej. Njegov svetli vzor pokončnega, poštenega, predanega, vedno priprav­l...