»Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže« (Lk 14,7).
Kako v množici dogodkov ne izgubiti pogleda na bistveno, kako prehajati od zunanjega k notranjemu, od površinskega k temeljnemu? Kako na zemeljski način spregovoriti o božjih res­ničnostih, kako v konkretnem živeti nebeško? To je vsakdanje pri­zadevanje učenca Kraljestva. Božje kraljestvo namreč ni na nebu, temveč med nami (Lk 17,21). Graditi ga je mogoče sa­mo s kamni, ki jih vsak dan sproti odkrivamo v življenju. Tudi Jezus nam je lahko temeljne resničnosti Boga in človeka razodel le prek prispodob ali prilik (gr. parabole); gre za zgodbe vsakdanjega življenja, ki pa prebujajo človekovo duhovno izkustvo, mu pomagajo, da se te res­ničnosti bolj zave in jo zavestno oblikuje. Jezusove prilike so mnogopomenske in presene­čajo, ker razkrivajo marsikdaj povsem nepričakovano podobo lastnega ravnanja in paradoksno podobo Boga. Zato terjajo od učenca pogum, ponižnost in ljube...