Z množičnimi romanji v Marijina božjepotna svetišča smo po vsej domovini tudi letos slovesno obhajali praznik Marijinega vnebovzetja. Tisoči romarjev - mnogi med njimi so priromali k Mariji peš ali s kolesi - so v treh največjih Marijinih cerkvah, na Brezjah, Ptujski Gori in Sveti gori, pa tudi v številnih drugih manjših svetiščih izpovedovali vero v vstajenje, vero v Marijino poveličano telo - kar bomo mi doživeli ob koncu časov, ob vstajenju vsega človeštva, je Marija doživela takoj po smrti, bila je prva, ki je deležna popolnega odrešenja in poveličanja. V vseh treh škofijskih svetiščih so škofje z verniki obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji. Izročili so se Mariji v varstvo, »saj se še ni slišalo, da bi ona koga zapustila, ki se je zatekel pod njeno varstvo«, kot je dejal škof Pirih. Kdor pravi, da je praznovanje Marijinega vnebovzetja zgolj tradicija in navada, se krepko moti. Marija ima v slovenskem narodu posebno mesto. Tega ne more zanikati...