"Čemu živeti, če je Resnica nedosegljiva, če je ta okrutni svet brez smisla?" - do tega sklepa sta v nekem poletnem popoldnevu 1901 v Botaničnem vrtu v Parizu prišla študenta Sorbone Jacques Maritain in Raissa Umancov. Še tako velika medsebojna ljubezen jima, nepomirljivima iskalcema smisla življenja, ni mogla odtehtati obupa nad absurdom sveta. Preden sta odšla iz Botaničnega vrta, sta naredila naslednji slovesen sklep: še naprej bosta do skrajnih možnosti iskala resnico, a če se do nje ne bosta mogla prebiti, bosta naredila samomor.

"Samomor, preden bi leta nakopičila svoj prah, preden bi se najine mlade sile izrabile. Hotela sva umreti s svobodnim �Ne!�, če že ni bilo mogoče živeti po resnici ..." je zapisala Raissa pozneje.

Ko bi bila mlada študenta tisti sklep izvršila, katolištvo danes ne bi imelo dveh genialnih intelektualcev in verjetno dveh bodočih svetnikov, katoliška filozofija bi bila brez Jacquesa Maritaina, 25 slovenskih intelektualcev se ne bi...