Za mariborsko učiteljico glasbe in danes božjo služabnico Cvetano Priol (1922-1973) socializem ni obstajal ne politično ne ideološko. Kako naj bi obstajal za človeka, ki je vzklikal Bogu: "Tvoja Ljubezen, Ti Ljubeznivi, pustoši po moji duši kot orkan ..." In vendar bi se ob knjigi "Cvetana Priol na poti k svetosti", ki je pravkar izšla (spremna beseda dr. Franc Kramberger, uredil Stanko Janežič, Slomškova založba v Mariboru), dala napisati seminarska naloga, mogoče celo disertacija na temo: "Cvetana Priol in socializem". Zakaj če zanjo ni obstajal režim, so obstajali njegovi ljudje, s katerimi se je srečevala. In nobeno srečanje ni bilo tako dramatično kakor tisto z bivšim partizanom Nikom.

Bilo je v prvih povojnih letih, ko je Cvetana študirala glasbo na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Slučaj - kristjan ve, kakšen sinonim je to - je hotel, da se je kot sostanovalka znašla v istem stanovanju s človekom, ki je bil, kakor je zapisala, priznan slikar, profesor, partizanski...